Star kliše pravi, da je človek vzor razumnosti in skrbnik razuma. Ta ideja izvira iz obdobja razsvetljenstva. Zdaj, ko je optimizem iz mode, so psihološke študije, zbrane v zadnjih 150 letih, pokazale, kako daleč od racionalnosti smo v resnici.
Oglejmo si to z evolucijsko-psihološke perspektive. Namesto domnev, kot so to počeli misleci 19. stoletja, ki so verjeli, da je človeški um idealno prilagojen za izvajanje racionalnih ukazov, razmišljajmo o umu kot o razvitem mehanizmu, ki je sposoben izpolnjevati evolucijske potrebe. Od uma ne smemo nujno pričakovati racionalnosti same po sebi, temveč tisto, kar nam bo najverjetneje pomagalo preživeti.
Če so se možgani razvili, da bi nam pomagali preživeti v razmerah, v katerih so živeli prvi ljudje, ne bi smelo biti presenetljivo, da je um obvladal področja, ki bi jih moral imeti v takšnih razmerah. Zakaj bi primati v džungli ali savani morali izpopolnjevati sposobnost uma za pravilno izračunavanje verjetnosti?
Vedeti moramo, čemu je namenjen naš um, in ga sprejeti kot orodje za razmišljanje, a tudi kot orodje z omejitvami. Naši možgani so nagnjeni k napakam in v pokru so te napake lahko vzrok za propad. Edini način, da se temu izognemo, je, da se zavedamo sami sebe in se skušamo teh napak zavestno lotiti.
V zvezi z omejitvami znanja obstajata dve veliki ideji. Prva se nanaša na omejeno racionalnost. Omejena racionalnost je teza, da je človeška racionalnost zgrajena iz treh dejavnikov: informacij, ki so človeku na voljo, omejitev obdelave prejetih informacij in količine časa, ki je na voljo za sprejetje odločitve. Čeprav si lahko predstavljamo neko idealno racionalnost, ki upošteva vse možne dejavnike, jih popolnoma pretehta, premisli in pride do nepristranskega zaključka, da bi sprejela najboljšo odločitev, ljudje tega ne počnejo. Tega preprosto ne moremo storiti. "Resnična" racionalnost je fantazija, vsaj za nas ljudi. Najboljše, kar zmoremo, je delna različica racionalnosti, ki jo pripeljemo do mehanizma našega uma.
Drug koncept, s katerim smo se že srečali, so kognitivne pristranskosti ali predsodki. Kognitivne pristranskosti so trajni vzorci vedenjskih napak, ki se pojavljajo v človekovem mišljenju. Te pristranskosti je najbolje razumeti, kot da so se razvile iz določenega razloga. Lahko so na primer koristne za kulturno ali čustveno počutje ali pa delujejo kot učinkovita tehnika reševanja problemov, ki nam omogoča, da veliko hitreje sprejemamo preproste odločitve v situacijah, kjer natančnost ni pomembna.
Veliko je sposobnosti, ki so za evolucijo pomembnejše od racionalnosti. Med njimi so hitrost, učinkovitost in seveda sposobnost preživetja. Tako ima naš razviti um raje udobno iluzijo kot resničnost. Toda sposobnosti, ki so pomembne za igralce pokra, se precej razlikujejo od lastnosti, ki jih je izbrala in izpopolnila evolucija. Poker ceni brezbrižnost in hladno racionalnost. V pokru ni prostora za iluzije. Bolj ko se približujete resničnosti, boljši igralci pokra postanete.
SL 
LT 
EN 
DE 
FR 
SV 
ES 
IT 
FI 
LV 
SK 
TR 